Ektoparaziti so organizmi, ki naseljujejo kožo drugega organizma, ki mu pravimo gostitelj. Zunanje parazite najpogosteje najdemo v prostih rejah. Pri perutnini med najpogostejše spadajo tekuti, pršice in garje, med katerimi največjo škodo povzročajo rdeče pršice.
RDEČA PRŠICA (Dermanyssus gallinae)
Rdeče pršice so pogoste v prostorih, kjer je veliko lesa, ki nudi več prostora za skrivanje in razmnoževanje pršic. Zadržujejo se tudi na opremi, pod gnezdi, v raznovrstnih špranjah, tudi v nastilju. Pogosto jih opažamo v ekoloških rejah, največ ekonomske škode pa povzročajo v rejah kokoši nesnic, kjer opazimo izrazit padec nesnosti.
Pršice živijo v okolju, ponoči pa se hranijo na živalih. Preživijo lahko tudi 8 mesecev brez hrane. Z izjemo ličinke, se vse ostale razvojne stopnje hranijo s krvjo gostitelja. Razvojni krog pršice se v idealnih pogojih zaključi v 7 dneh, kar pomeni, da se lahko populacija pršic izredno hitro poveča in posledično povzroči veliko škodo na farmah.
Zaradi okužbe je perutnina v nenehnem stresu. Najbolj ogrožene so mlade živali. Znaki, ki jih običajno opazimo, so padec nesnosti, kvaliteta jajc se poslabša, kokoši se med seboj kljuvajo, so nemirne, opazimo lahko tudi lezije po nogah. Nesnost se izrazito zmanjša še pri nizki populaciji pršic. Živali postanejo anemične, slabotne, depresivne, ob močni okužbi pa lahko pride tudi do pogina živali.
Pršice so nevarne tudi zato, ker med perutnino prenašajo številne bolezni, tako bakterijske kot virusne. Predstavljajo potencialno zoonozo, ki pri ljudeh povzroča srbeč dermatitis.
TEKUTI (Mallophaga)
Tekuti svoj celoten življenjski cikel, ki traja približno 1 mesec, preživijo na gostitelju, kjer se hranijo z odmrlo kožo in perjem. Okužba se prenese s kokoši na piščance ali pa med parjenjem. Na kmetijo jih največkrat zanesemo z okuženo opremo.
Tekute opazimo, če pogledamo perje na prsih in pod krili. Tekuti ne marajo svetlobe, zato se razpršijo in skrijejo, ko razpremo perje. Odrasle živali so dovolj velike, da jih lahko vidimo s prostim očesom, videli jih bomo, kako se premikajo po koži. Jajčeca lahko najdemo na bazi poškodovanega perja.
Okužba s tekuti živalim povzroča močno draženje in srbenje, kar pogosto vodi v zmanjšano proizvodnjo jajc, padec telesne teže in zmanjšano rast mladih živali. Opazimo lahko tudi poškodovano perje, saj se živali zaradi srbečice kljuvajo in praskajo. Zaradi stresa ter poškodb na koži so živali dovzetnejše za druge bolezni.
GARJE (Cnemidocoptes mutans)
Garje pri perutnini povzročajo t.i. bolezen apnenih nog. Paraziti se najpogosteje naseljujejo pod luskami na nogah, včasih jih lahko najdemo tudi na področju podbradkov ali rože. Njihov življenjski cikel traja približno 3 tedne, v okolju ne preživijo dolgo.
Garjevci z ritjem po koži povzročajo obsežno vnetje, vnetni eksudat, ki pri tem nastaja, se izceja iz kože in se strjuje. Tako nastajajo debele in krastave naslage na nogah. Bolezen se običajno pokaže šele 6-12 mesecev po okužbi, zato je v intenzivnih rejah redka. Okužba se širi z neposrednim stikom med živalmi. Običajno so okužene starejše živali, pri katerih opazimo hudo srbečico, živali so nemirne, hirajo, proizvodnja jajc pade. Opazimo lahko tudi oteženo hojo ali celo šepanje, v izredno hudih primerih lahko pride do nekroze prstov.
Zaradi poškodb na koži so okužene živali podvržene sekundarnim infekcijam. Poleg tega je zdravljenje prizadetih živali težavno, saj se parazit nahaja pod luskami, kjer je zaščiten z debelo plastjo naslage, da zdravilne učinkovine ne morejo do njega. Prizadete živali moramo odstraniti iz jate, da se bolezen ne bi prenašala naprej. V primeru, da se odločimo za terapijo, je potrebno zdraviti celotno jato.
TERAPIJA EKTOPARAZITOZ:
V primeru, da opazite ektoparazite pri svoji perutnini, se za zdravljenje obrnite na izbranega veterinarja. Ektoparazitoze običajno zdravimo z insekticidi, vendar je pri zdravljenju potrebna previdnost, saj uporaba tovrstnih zdravil zaradi škodljivega vpliva na okolje namreč postaja vedno manj zaželena. V primeru zdravljenja je potrebno zdraviti vse živali v jati naenkrat, najboljše ponoči. Nujno je temeljito čiščenje hleva oz. okolja, kjer se perutnina zadržuje.
Še posebej pozorni moramo biti pri zdravljenju garij; pogosto je namreč potrebno lokalno zdravljenje (npr. potapljanje nog v insekticidno raztopino, mazanje nog z oljem ali drugimi zdravili), kar je lažje izvedljivo pri majhnih jatah. V primeru okužbe v intenzivnih rejah je včasih potrebno uničiti celotno jato. Hleve temeljito očistimo in jih pred vnosom novih živali pustimo čim dlje prazne.
PREVENTIVA:
Kot preventivo zunanjim zajedavcem lahko perutnini ponudimo prašne kopeli. Kopel mora biti zanje lahko dostopna in dovolj velika glede na število živali. Prašna kopel naj vsebuje mešanico peska in gline, mora pa biti dovolj globoka, da se lahko kokoši v njej dobro »okopajo« in očistijo. Mešanica v prašni kopeli mora biti primerna za perutnino, naravnega izvora (npr. zemlja, pepel), saj lahko napačni materiali dražijo dihala. Tovrstne kopeli ptice rade uporabljajo; pesek absorbira odvečno vlago in olje ter zamaši dihalne pore parazitov, kokošim pa tako pomaga ohranjati perje čisto in zdravo.
Objavljeno v reviji Kmetovalec 10/2020