Obstrukcija prebavil pomeni zaporo črevesja, ki najpogosteje nastane akutno in zahteva urgentno veterinarsko pomoč.
Do zapore najpogosteje pride na začetnem delu tankega črevesja. Kunci so zaradi posebnih značilnosti svojih prebavil nezmožni bruhati, želodčna vsebina se zaradi obstrukcije ne more premikati naprej, zato se začne želodec napihovati, čemur strokovno pravimo dilatacija želodca.
Vzrok za nastanek obstrukcije prebavil je najpogosteje neprimerna hrana, ki vsebuje premalo vlaknin in preveč ogljikovih hidratov. Premalo vlaknin v prehrani vodi v upočasnjeno gibanje črevesja. Stanje še dodatno poslabšajo stres, debelost, bolečina in dehidracija.
Lastniki najpogosteje opazijo, da je kunec nenadoma nehal jesti, se slabo počuti, je apatičen, pogosto opazijo tudi to, da kunec neha iztrebljati. Težave običajno izredno hitro napredujejo, lahko celo do te mere, da tanka stena želodca poči (t.i. ruptura želodca), kar vodi v pogin.
Ko opazimo, da je kunec neješč in ne iztreblja, ga nemudoma odpeljemo k veterinarju. Veterinarji bomo diagnozo postavili na podlagi anamneze, kliničnega pregleda, krvnih preiskav (biokemija, hematologija), preiskav urina ter rentgenske slike abdomna. Kunci so na pregledu pogosto v šoku. Trebuh je ob pregledu močno napet in boleč. Na rentgenski sliki vidimo močno povečan želodec, ki sega preko rebrnega loka, v želodcu sta lahko prisotna zrak in tekočina. Zrak lahko opazimo tudi v črevesju.
Tako kritičnega pacienta zadržimo v intenzivni veterinarski oskrbi. Kunca namestimo v primerno ogrevano okolje, vstavimo intravensko kanilo ter pričnemo z agresivno tekočinsko terapijo ter lajšanjem bolečin z analgetiki. Po potrebi vstavimo sondo skozi usta ali nos ter tako sprostimo želodec. Rentgenske slike ponavljamo v določenem časovnem intervalu ter tako spremljamo, če se stanje izboljšuje; torej če se želodec ustrezno krči in se vsebina prebavil premika naprej po črevesju.
V primeru, da se kunec na terapijo ne odziva in se mu stanje še dodatno poslabšuje, je nujno potrebna operacija. Prognoza je kljub kirurškem posegu vprašljiva.
Gastrointestinalnim težavam se najlažje izognemo s skrbjo za primerno prehrano. Osnovna hrana kunca naj bo seno, ki naj sestavlja vsaj 80 % diete. Pelete ponudimo le v manjši količini, pri izbiri pa pazimo, da so čim bolj kvalitetni. Prehrana naj ne vsebuje žit, prav tako kuncu ne ponujamo sladkih in mastnih priboljškov. Paziti moramo, da kuncu zagotovimo dovolj gibanja ter vzdržujemo primerno telesno maso. Kunce redno krtačimo in s tem odstranjujemo izpadlo dlako, ki bi jo lahko zaužil med čiščenjem kožuha.